Pa naj kdorkoli reče, da je dobro biti edinec, se jaz z tem kot otrok ne bi strinjal in tudi ne kot odrasla oseba. Kot otrok sem oboževal vrtec, ko se je večina otrok upirala, jokala, sem sam užival, kajti imel sem družbo, doma mi je bilo dolgčas, vrtec pa je zame bil zabaven.
Še danes, ko se spominjam, sem vsak dan komaj čakal, da grem v vrtec, kajti že en dan prej sem vedel, kaj bom počel, premišljeval sem o tistih igračah, ki so jih imeli, o prijateljih in o hrani. Meni je bilo čisto vse všeč, tudi vzgojiteljice so me imele rade, ker sem enostavno bil priden in rad sem pomagal, ker sem tako mislil, da me bodo otroci imeli še rajši in bom imel še več prijateljev.
Doma sem se dolgočasil, čeprav so se starši zavedali moje samote, se igrali z menoj, skupaj smo hodili na izlete, vendar to nikakor ni nadomestilo mojih vrstnikov, vrtec je bil zame največja sreča.
Ali je biti lepo edinec ali ne, to ne more imeti prav ali pa narobe noben edinec, ki odgovori na to vprašanje, kajti obe trditvi so pravilne. Nekateri so srečni edinci in niti nimajo radi gneče, kričanje, vrtec jim je povzročal mali stres, spet drugi v katero kategorijo spadam tudi sam, so nesrečni edinci, ki iščejo družbo, ki jim je kričanje otrok, gneča všeč, radi imajo neprestano dogajanje.
Vsak posameznik ima svoj karakter, jaz sem vrtec oboževal, šola mi je bila všeč, rad sem se udeleževal krožkov, tekmovanj, iger, ker nisem bil sam, ker sem se počutil ljubljenega. Vse to je bilo zame lepo otroštvo, doma pa sem se lahko spočil in drugi dan spet užival z prijatelji. Tako je bil vstop v vrtec zame res nepozabna izkušnja, ker sem dobil družbo.