Po dveh letih pandemije sem končno prišla na vrsto tudi jaz in zbolela z zloglasnim virusom, ki se imenuje covid. In niti najmanj ni bilo prijetno. Kljub temu da mi je po eni strani prinesel, prislini počitek, moram priznati, da nisem bila dva tedna prav za nikamor. Večino dni sem prespala ali pa gledala serije. Mislila sem, da bo vseeno manj utrujajoče, ampak sem se zmotila. Prvi teden je bil najtežji. Imela sem vročino in glavobol. Po nekaj dneh so se mi razvile bolečine v grlu. Ko se je končno najhujše umirilo, se je pa začelo kašljanje, smrkanje in spanje. Še danes po dveh tednih nisem popolnoma zdrava, sem pa vsaj malce manj utrujena.
Ker pa po vsej verjetnosti bolniške odsotnosti ne morem ravno veči v nedogled, sem se danes morala sprijazniti s tem, da moram počasi začeti delo. Z lahkoto bi pa še kar nekaj dni brezskrbno spala pred svojo najljubšo serijo. To je bilo zadnji teden moje najljubše opravilo in prav nič mi ni bilo žal.
Dejansko mi je bil bolje biti na bolniški kakor pa na dopustu, ker se na dopustu ne bi naspala. Ko sem na dopustu, imam vedno slabo vest, če kakšen dan zaspim, ker mi je tega res škoda. Ampak včasih sem enostavno tako zelo utrujena, da ne gre drugače. Sedaj, ko sem bila na bolniškem dopustu, sem pa prvič po dolgem času spala po cele dneve. Zelo redko zbolim namreč in res nimam te navade, da potem cel teden samo spim. Sicer je pa tudi covid ena taka čudna bolezen, pri kateri je vsak nerealno utrujen.