Ko sem bila že res zelo majhna, so moji starši kupili hišo, ki je bila zelo blizu morja in to hišo so želeli imeti kot za neko vikend hišico, kjer bi se lahko zadrževali med poletnimi dnevi. Na začetku smo res to hišo zelo pogosto uporabljali in smo tam bili tudi tekom leta, ko ni bilo sezone za kopanje. Hiša nam je bila res zelo všeč in skupaj kot družina smo se precej navezali en na drugega v tej hiši. Ko pa sva z bratom začela odraščati in začela hoditi vsak po svoje, pa je ta hiša zgubila tisti pravi pomen, ki ga je imela na začetku. Z bratom nisva več hodila toliko v tisto hišo in naenkrat sta bila v tisti hiši moja mama in oče sama.

Mama in oče sta se nekako odločila, da bi hišo prodala. Tega nama z bratom nista povedala. Nekega dne smo se usedli za mizo in oče je rekel, prodam hišo. Tega stavka sem se kar precej ustrašila, saj mi ni bil všeč. Na to hišo sem se res zelo navezala in nisem si želela, da bi se je znebili. Ta stavek prodam hišo me je precej razjezil. Bila sem res zelo jezna. Ko sem slišala prodam hišo in oče je bil presenečen in me je seveda vprašal, zakaj sem jezna. Rekla sem mu, da sem s tisto hišo nekako odraščala in da smo tam bili res zelo pogosto, ko sem bila majhna. Oče mi je rekel, da glede na to, da več tja nočem iti oziroma ne hodim več tja, je se odločil, da te hiše ne potrebujemo več in da bo hišo prodal. Jaz sem rekla, da sem trenutno v tistem obdobju, ko pač želim hoditi malo ven in se mi ravno ne da hoditi v tisto hišo a to še ne pomeni, da mi tista hiša ne pomeni nič. Oče je rekel, da bo počakal še kakšno leto in potem bo spet razmislil, ali bo hišo prodal ali ne.

Prodam hišo me je res tako zelo pretreslo. Od takrat, ko sem to slišala, sem bila skoraj vsak vikend v tisti hiši in res sem se imela zelo lepo, saj me je spomnilo na otroštvo in predvsem na morje in na kopanje.

…