Spet ena zahtevna naloga pred menoj. Nova služba, nove naloge. Pripravit moram obširen zapis, ki bo razumljiv povprečnemu človeku.

Tema pa nič kaj lahka in prijazna. Milo. Pa kje mene najdejo za takšne naloge. Pa šalo na stran in se lotimo dela. Hvala bogu, da imamo v današnjem času internet, da ne bom rabil hodit po knjižnicah in iskat vse mogoče podatke. Enostavno v brskalnik napišem milo in s pritiskom na tipko enter se bo vsul plaz zadetkov na to ime. Potem pa samo klikam po naslovih in prebiram sestavke. Sliši se zelo enostavno, pa ni tako lahko kot se sliši.

Prebrati in si zapisati vse te podatke ni enostavno, je precej zamudno in enolično delo, vsaj dokler moram samo prebirati razne članke. Se bom pa še nekaj naučil zraven. Recimo nisem vedel, da so milo uporabljali že pred pet tisoč leti. Dokaze o izdelavi mila so našli med izkopavanjem starodavnega Babilona. Nekateri viri pravijo, da je milo prišlo z odkritjem ognja. Že takrat so ugotovili, da se umazane posode najlažje operejo z mešanico pepela in vode. V pepelu namreč najdemo lug, ki je ena poglavitnih sestavin današnjega mila, skupaj z maščobo, takrat še živalsko tvori milo, ki se odlično izpira z vodo. Mila kot jih poznamo danes, torej iz rastlinskih maščob, dišavnih olj in luga, so prvič izdelali v arabskem svetu nekje v sedmem stoletju našega štetja.

V današnjem času, ko je najbolj pomemben zaslužek, pa je industrija proizvodnje mil začela uporabljati cenejšo kemijo za izdelovanje. Mila iz naravnih sestavin pa so skoraj potonila v pozabo. Pa hvala bogu niso. Ljudje se vedno bolj zavedamo škodljivosti in stranskih učinkov kemijskih izdelkov mila in se vedno bolj zatekamo k naravi in naravnim sestavinam za izdelavo mil. To je samo en drobec prebranega in zapisanega.

Še in še moram prebrati in zapisati, preden bom lahko naredil kvaliteten sestavek.…