Bilo je leto, ko sem spoznala ogromno ljudi, nekatere sem po dolgem času spet videla in marsikdo mi je povedal svojo zgodbo, nad katero sem bila presenečena. Meseca maja sem se odločila, da bom začela hoditi na plesne, tam sem spoznala prijazno gospo, ki me je povabila po vadbi na pijačo, a takrat si nisem mislila, da je bil rak njena bolezen še eno leto nazaj.
Bila je ženska polna energije, vedno nasmejana, če me ne bi ona povabila na pijačo po treningu, danes verjetno ne bi bile prijateljice. Jaz pa sem bila vedno zadržana in tiha, nič si nisem upala in tako je ona v moje življenje prinesla to veselje in sproščenost. Ko je ona meni en večer povedala, da je nekaj časa nazaj v njeno življenje posegel rak, sem onemela. Ona? Ne to ne more biti res. To so bile moje edine misli. Kako je lahko ženska tako polna življenja in optimizma, če je v njeno življenje posegel rak, to skoraj ni mogoče. Ko mi je povedala vso njeno zgodbo in kako je postala drug človek, sem se na koncu razjokala, kako te lahko bolezen, kot je rak spremeni. Najbolj pa me je bolelo, ko je razlagala, kako je bila tiha, zaprta vase, kako se je za vse obremenjevala in da to ni bilo v redu. Tako je rak imel lažjo pot do nje. Kar zmrazilo me ne. Ja, dala mi je vedeti, da naj ne živim tako, ker ne bo v redu. Da naj cenim dneve in naj se ne oziram, kaj bodo rekli drugi, ker ni vredno. Ko enkrat pride v tvoje življenje rak imaš dve možnosti, ali obupaš, ali pa se postaviš na noge in rečeš ne.
Midve sva še vedno prijateljice, njeno življenje je spremenil rak, moje pa ona in hvaležna ji bom vedno.